Če sledimo notranjemu glasu, ki nas priganja k razumevanju našega obstajanja, da bi kolikor toliko lahko razumeli smisel življenja, ki ga živimo, lahko vsak najde svoj način, da pride do dojemanja, da vse le ni brez smisla. V življenju nizamo vedno nove odgovore za izkustva in za tisto, kar je za njimi. Za tisto Prasilo, ki jo imenujemo Bog. Pravijo, da se Bog skriva tako, da se nam »postavi točno pred nos«, v obliki cvetlice, krogov, ki nastanejo od dežnih kapelj, v zlatem rezu,… ne nazadnje kot želja, da smo lahko v svojem jazu njegova poosebljena verzija. Že kot otroci nezavedno raziskujemo svet, v katerega se rodimo. Kreativni smo bili v igri, z zrelostjo se ta preoblikuje, vendar ima še vedno korenine v otroški dobi, ker smo bili že takrat v svoji resničnosti. Zato se hote ali nehote vsakodnevno učimo na vseh nivojih življenja. Lastne občutke lahko spregledamo in zatremo, ali pa jim damo možnost, da se z našim aktivnim dojemanjem prekvasijo in izoblikujejo v odgovore, ki nam osvetljujejo razumevanje. Dr. Jožef Muhovič je na predavanju navajal antropologe, da » se misel rodi med očmi in rokami«. V tej luči lahko pojasnim tudi svoje delo. Moja likovna izraznost na upodobljenih slikah temelji na razmišljanjih in členitvah dogajanj situacij, ki mi v vsakdanjem življenju prihajajo naproti in se nudijo kot možnosti učenja in osebnega zorenja. V njih iščem in vedno znova prepoznavam smisle bivanja in pojavnosti življenja samega. Neizmerna logičnost, ki se ob tem da zaznati, sproža osebno komunikacijo, ki se nato izrazi v likovnem z barvo, kompozicijo, črto, pogosto s kolaži in simboli. Prepletenost likovnega členjenja z uporabo simbolov omogoča, da nam ti kot univerzalna sporočila na osebni ravni pojasnjujejo in razlagajo naša dojemanja, zaznave in prepričanja. Moje slikarstvo je prežeto s temi zaznavami, ki so mi ponujene. V njem so odprto prikazane vsebine osebnega doživljanja sveta. To dejstvo me definira kot vedno učečo se osebo, ki s svojim delom gradi nikoli dokončano zgodbo. Pozitivnost te ugotovitve se staplja z mojim osebnim življenjskim nazorom in mi omogoča, da lahko delujem v želji, da, tukaj in zdaj, živim sebi in drugim le v najvišje dobro. Motivika mojih slik ima zato vsebino teh vidikov. Tako nastajajo vizualni zemljevidi zavesti in nezavednega. Morske obale so kot domovi, kamor se varno vračamo s horizontov raziskovalnih poti naših misli. Predstave, doživetja, izkušnje in spoznanja tako sestopijo iz domišljijskega v materialni svet. Kot da se nevidno vedno znova želi prepoznavati v vidnem. Proces likovnega izraza je omejen z zakonitostmi materialnega in je duhovnim zamislim podrejen, zato pa so ta kot podarjena možnost vir osebnih zaznavanj misli in občutij, ki evocirajo na prežemajočo zaznavnost Absolutnega.
Predstavljene slike so vizualizacija mojega razmišljanja in odsev moje duše. Z njimi odkrivam, opredeljujem in sporočam razsežnosti, kot jih doživljam v odnosu do življenja. Dajem jim podobe zaznav, ki se preobražajo najprej v dojemanju, nato pa se na platnu pojavijo kot njihov odsev in se vedno znova umirijo v čutenje in pripadnost absolutni ljubezni. Njeno neskončnost skušam približati opazovalcu. Pri tem me likovno izvedbeni del pripovedi sicer zanima kot najboljša tehnična rešitev, ki je že sama nosilec informacije, vendar celotna pripoved vseeno sloni na podajanju izraza občutka, ki ga doživljam sama kot ustvarjalka in ga prenašam s svojim delom.
Severina Trošt Šprogar, mag.lik.um.