POVEZANOST V ENOSTI
Slikarska dela Severine Trošt Šprogar, magistrice likovne umetnosti, so zgoščena in kompleksna ter v polnosti razkrivajo avtorico samo. So vizualizacija njenih razmišljanj in odsev gladine njene duše. Avtorica zna tenkočutno prisluhniti sebi, se subtilno sprehajati po svojih notranjih svetovih, po miselnih prostranstvih, se prepustiti intimnim doživetjem in spoznanjem, prisluhniti svojim nazorom in življenjski filozofiji čutiti osebno in kozmično energijo ter bivati med tukaj in tam, med vidnim in občutenim, zavednim in nezavednim, materialnim in duhovnim. In zna vse to prenesti v likovno govorico. Elementi izpovednosti so prepoznani, a v njihovi fabulativnosti so prisotne vzporedne zgodbe, povsem intimne, kar daje prizorom polivalentnost. Kompozicije so sestavljene uravnoteženo in čvrsto, interakcije med posameznimi elementi oziroma mizanscenami pa so mestoma nerealne, kar daje pridih nadrealističnih tendenc, predvsem pa razkriva slikarkino vsebinsko širino in idejno iskrivost. Simbolična prevajanja spoznanj o smislu bivanja se nahajajo v vsaki molekuli slikovnega tkiva. Znamenja odpirajo nove dimenzije dojemanja, simboli pa predstavljajo pravi duhovni koncentrat. Avtorica najpogosteje uporablja jabolko, geometrijske like, hrastov list in simbole tarot kart. Bolj kot na obči repertoar, so simboli vezani na njen osebni.
Nepogrešljiva slikarkina sogovornica in zaupnica je ženska figura.Odigrava različne vloge in poslanstva, v likovnem smislu pa, kljub arhetipskim potezam, oblikovne in barvne variacije. Prvotno je bila stilizirana, zaprtih oči in brez ust. Danes njena izraznost ni le v temeljnih obraznih segmentih in potezah, temveč se skriva v številnih detajlih. V nekaterih delih oko ženske postane ogledalo duše in s tem dodatno prizorišče. Tudi v kodrih njenih las nastajajo prizori, za nove likovne kulise, prav tako v predimenzioniranih, stiliziranih in odprtih dlaneh, segajočih v prvi plan. Telo marsikdaj deluje kot odprta notranja struktura človeka. Oblačila in tudi ozadja so polna vzorcev, ki v obliki avtorskih ornamentov, z variiranjem in repetiranjem, v dogajanje vnašajo neprecenljivo lepoto in žlahtno atmosfero. Zdi se, da se ženska figura preobraža v atribut avtorice same. Osrednji figuralni lik je povezan z različnimi krajinskimi prizori, še posebej z morjem. Avtorica pravi: »Morske obale so kot domovi, kamor se varno vračamo s horizontov raziskovalnih poti naših misli.« Tako lahko krajinske izseke razumemo kot resničnost, spomin ali pa prostor duhovnega zatočišča.
Severino Trošt Šprogar vselej zanima likovno izvedbeni del pripovedi, za kar išče najboljše likovno-formalne in tehnične rešitve, ki so že same po sebi nosilec informacij in najbolj verodostojni prevodnik vsega, kar želi razkriti in sporočiti. Njene formulacije pripadajo črti, barvi, kolažu in skrbi za kompozicijo. Širok nabor likovnih izraznih sredstev, načinov in pristopov vizualizacije, razkriva tudi slikarkine razsežnosti, ki jih doživlja v odnosu do življenja. Avtorica je odlična risarka, ki z risbo ustvarja armaturo svojih likovnih zgodb. Tekoča in neposredno izživeta črna linijska sled nastopa v aktivni, oblikotvorni vlogi. Pogosto kot »fil rouge« virtuozno potuje med posameznimi prizori in jih povezuje. V koloristično pestrih slikah barva ni le snov, ki napolnjuje ploskve znotraj kontur, ampak je pripovedovalka s simbolno konotacijo. Avtorica z notranjim mešanjem in osmišljanjem naravo posnemajočim vrednostim daje naglase živosti in topline, s čimer razkriva optimizem in prinaša svojo dobro misel. V široko odprti paleti medsebojno komunicirajo topli in hladni toni, a vsem sta značilna posebna iluminiranost in energija. Nepogrešljiva je modra, ki je barva nebesnih prostranstev in morja, kot izrazito nesnovna in duhovna pa objektivizira bistvo slikarkinega izpovedovanja. Črna ji predstavlja prapočelo vsega, zato ji pogosto zaupa konstruktivno vlogo. Pomemben del palete je tudi zlata, ki poseduje poseben lesk in zmore ustvariti odboj svetlobe. Uporaba zlate barve ime večplasten likovni in vsebinski smisel. Sije kot svetloba, je znamenje razsvetljenosti, simbol spoznanja, absolutne popolnosti in s tem božanskega. V likovni umetnosti je njena uporaba zahtevna, saj lahko v stvaritev hitro vnese pridih kiča. Severina Trošt Šprogar jo odmerja s pravo mero. Nekatera dela pripadajo sicer čistemu slikarstvu in tehniki akrila na platno, izjemoma tudi olja, v mnoga avtorica intervenira s kolažnimi aplikacijami. Izraznost struktur in tekstur širi tudi z različnimi drugimi materiali. Kar ne pove s podobo, pove tudi z besedo, zato so letrizmi marsikdaj del njenih slikarskih podob, in sicer s sporočilom in oblikovnim poslanstvom. Slikovitost figuralnih prizorov Severine Trošt Šprogar je fascinantna. Čeprav gledalčevo oko zaposluje zgoščenost pripovedi, se njegova percepcija iz vizualnega zaznavanja seli v miselno dojemenje, ki predstavlja neskončno možnosti doživljanja oziroma prebliževanja slikarkinemu samosvojemu svetu. Jabolko je simbol različnih pomenov, med drugim je tudi sadež spoznanja. Njena dela pa so za gledalca spoznanje avtorice same, njenega duhovnega potenciala in njene umetniške enkratnosti.
Anamarija Stibilj Šajn
Univ. dipl. um. zg.