Anamarija Stibilj Šajn

Drugačen, poseben, enkraten in neponovljiv si lahko le, če slediš samemu sebi, svoji notranji vokaciji. Vasilij Kandinski pravi: So resnične umetnine, ki izžarevajo ustvarjalčevega duha, ki črpajo svojo moč in eksistenco iz umetnika samega. Samosvoj likovni svet Severine Trošt Šprogar, magistrice likovne umetnosti, priča prav o tem. Avtorica zna tankočutno prisluhniti sebi, se subtilno sprehajati po svojih notranjih svetovih, po miselnih prostranstvih, se prepustiti svojim intimnim doživetjem in spoznanjem, prisluhniti svojim nazorom in življenjski filozofiji ter bivati med tukaj in tam, med vidnim in občutenim, zavednim in nezavednim, materialnim in duhovnim. Njene zgodbe so zgoščene in kompleksne ter v polnosti razkrivajo avtorico samo; predstavljajo nje notranji portret, globino njene duše, v kateri zorijo njena razmišljanja, se oblikujejo pogledi in stališča. Njena subtilna percepcija življenja, časa in prostora postane snov, ki se preko različnih motivov prevaja v likovno govorico.

Slikovni prizori so spoj elementov izpovednosti, s katerimi izraža lastne zaznave in občutja, pa tudi moč in energijo, ki jo nosi v sebi. Predstavljeni so nadzorno in prepoznavno, čeprav je njihovo bistvo vzeto iz avtoričine povsem intimne ikonografije. Interakcije med posameznimi elementi so mestoma nerealne, kar daje pridih nadrealističnih tendenc, predvsem pa razkriva ponazoritev slikarkinega osebnega soočanja s smislom bivanja ter njeno idejno skrivnost. Vsekakor je v delih nepogrešljiv simbolizem, ki utripa v vsaki molekuli slikovnega tkiva. Znamenja odpirajo nove dimenzije dojemanja, simboli pa predstavljajo pravi duhovni koncentrat. Najpogosteje uporablja jabolko, geometrijske like, glasbilo, hrastov list, simbole tarot kart in druge. Bolj kot na obči repertoar, so simboli vezani na slikarkin osebni. Tako so motivi, kljub jasnosti in zgovornosti, posredno prepoznavni in ohranjajo avtoričino enigmo.

Slikovno polje je pogosto prizorišče različnih mizanscen, med katerimi avtorica prehaja in jih povezuje v celoto. S tem želi povedati, da je svetov veliko. Kljub oblikovni pestrosti ter barvni živahnosti in intezivnosti umetnica uresničuje izostrene likovno-estetske norme ter oblikuje notranje uravnotežene kompozicijske zasnove.

Nepogrešljiva akterka dogajanja slikarskih zgodb je ženska figura. Odigrava različne vloge in poslanstva, v likovnem smislu pa oblikovne in barvne variacije. Prvotno je bila stilizirana, zaprtih oči in brez ust. Kasneje je dobila vse bolj izoblikovano pojavnost. Njena izraznost ni le v temeljih obraznih segmentih in potezah, temveč se skriva v številnih detajlih. Figura postane njena sogovornica in njena zaupnica. V nekaterih delih oko ženske ni le oko, ampak zrcalo duše in s tem še enega prizora. V kodrih njenih las nastajajo prostori za nove likovne kulise. Prav tako v predimenzioniranih, stiliziranih in odprtih dlaneh, pogosto izpostavljenih v prvi plan.