Aleksandra Forte

Notranje podobe resničnosti

V času virtualne resničnosti in obsedenosti z videzom in zunanjim bliščem, ko se zdi, da človek obvladuje vse – a dejansko ničesar ne obvladuje – so tudi v umetnosti dobrodošla posebej tista raziskovanja, ki predstavljajo in iščejo človeka kot duhovno bitje. Likovno mišljenje in dojemanje umetnine v treh dimenzijah (razsežnost prostora) je preseženo z duhovno razsežnostjo in če skušamo razlagati umetnino le na ravni materialne pojavnosti, smo zgrešili njen bistvo. Prevajanje stvarnega v nestvarno je splošna problematika slikarstva in pridih iracionalnosti in magičnosti je pri modernih slikah neizbežen. Dojemamo jih kot zrcaljenje duhovnih podob našega časa, njihov transcedentalni značaj pa je izziv gledalcu, da se sooči z več različnimi stvarnostmi v okviru ene same slike. Nemški slikar Max Beckmann je svoje ustvarjanje pojasnjeval z  besedami. “Iščem most, ki vodi iz vidnega v nevidno”, kakor slavni kabalist, ki je nekoč rekel: “če hočeš priti do nevidnega, moraš čimbolj prodreti v vidno”. Ampak problem je v vidnem – vesolje je stvarno, pa ga ne moremo videti, potrebno si ga je zamisliti. Zamisel, ideja pa je tisto notranje videnje, tista notranja resničnost, ki jo likovnik posreduje v likovnem jeziku. Realizacija notranjih podob je vedno subjektivna in prav takšna sporočila osebne resnice so slike Severine Trošt-Šprogar. So intimni odziv na dogovorjeno konvencionalno stvarnost, ki na osebni ravni ni ena sama; so odziv na spoznanje, da je resničnost tisto, ker naša misel naredi za resnično. Spoznanje, da je materialni svet le zrcaljenje naših duhovnih podob o tem svetu, ljudeh in predmetih, je avtorico oddaljilo od ambicije po golem reproduciranju predmetne stvarnosti. Vodilo njenega likovnega ustvarjanja je želja po samospoznavanju, kajti šele tako se odprejo poti za spoznavanje in raziskovanje okolja in odnosov v njem. To gibalo žene slikarko, da s pomočjo likovnih in drugih simbolov spreminja svoje abstraktne zamisli v nove, konkretne možnosti bivanja duha in materije v likovnem prostoru. Proces iskanja izvirnega oblikovnega izraza za njene duhovne zamisli je temu vodilu podrejen, kajti ustvarjalna moč misli in domišljije je neskončna, likovni oris pa to moč in svobodo omejuje, saj je podrejen zakonitostim materije. Gledanje slik Severine Trošt- Šprogar  ni le potovanje očesa po omejenem prostoru, ampak je predvsem potovanje naših misli , predstav in domišljije po neskončnosti kozmosa. Zaznave, doživetja, izkušnje in spoznanja sestopajo iz miselnega in domišljijskega sveta v materialni svet. Slika je v tem procesu prehajanja iz območja nevidnega in imaginarnega, v vidno in materialno, le sredstvo oz. nosilec sporočila.

Takšno preoblikovanje vidnega in tipnega prostora predstavlja nam – gledalcem in njej – ustvarjalki množico vprašanj. Prepletajo se stvarnost, mit in mistika, razbijajo se ukoreninjeni stereotipi o resničnem. Likovni znaki – barva in linija – imajo simbolni pomen. S pomočjo teh simbolov slikarka sooča nasprotja, preko njih poteka komunikacija na osebni ravni: postavljanje vprašanj, sprejemanje in posredovanje sporočil, reševanje problemov in razmerij. Perspektiva ni več le sredstvo za logično ureditev prostora in umestitev predmetov na dvodimenzionalno površino slike, ampak postane sredstvo poetičnega izražanja. Kje je začetek in kje konec? Prostor ni en sam, niti končen, ampak nikjer in povsod. Avtorica ni zavezana enemu prevladujočemu motivu. Naj gre za mestne vedute, tihožitja ali figuraliko, vse, prav vse ima svojo imaginarno podobo, postavljen pred nas v svoji vizualni inačici.

Kakršen koli že je motiv, pravo vsebino slike nam posreduje medsebojni odnos predmetov in figur, njihova razmestitev in položaj na platnu, barva in barvni toni in razmerja med njimi. Svojstvene barvne kompozicije, ki bodisi kot žarki, snopi, spirale ali vrtinci simbolizirajo neskončne razsežnosti, dajejo slikam pridih metafizičnega. Med črno barvo, ki ponazarja skrivnostni izvor prasile – ta je vse ustvarila in vse ohranja in je območje varnosti in miru – ter belo, kot simbolom brezčasja in modrosti je neskončno mnogo doživetij in spoznanj. A spoznavamo le tisto, kar hočemo spoznati, pijemo lahko iz čaše modrosti, ali pa leži le ta razbita pred nami. Svobodno lahko potujemo skozi mnoga vrata in različne stvarnosti li pa seta spremenijo v zamreženo ječo. V medsebojnih odnosih oseb na slikah se prepletajo zavedno in nezavedno, trenutne situacije in duhovna spoznanja ter iskanja. Iskanja pa so poti, ki so pomembnejše od ciljev; na teh poteh potrebujemo mnogo ogledal, tudi takšnih, kot so Severinine slike.

Aleksandra Forte, prof. um. zg in soc.