Ob razstavi na Rabu
Umetniška pot Severine Trošt Šprogar ni potekala ves čas premočrtno, a je imela vedno svojo smer. Njen slikarski opus je motivno-problemsko in žanrsko izrazito raznolik, vendar pa izhaja iz istega izhodišča in je po njenih besedah reakcija na svet, v katerem živi. Čeprav se njeno življenje, izobrazba in delo vežejo na osrednjo Slovenijo med Alpami, ljubljansko kotlino in industrijskim Zasavjem, je obmorska krajina vedno prisotna. Panoramski in pripovedni obseg primorskih mest in ambientov je viden z različnih zornih kotov z mešanico naključnosti, usojenosti, sanj in realnosti. Morda je naklonjenost Mediteranu, kamor se vrača , kadar je le mogoče, odsev korenin in potrditev znane dvojnosti: polnokrvnost in mesenost juga na eni strani ter zadržanost in hladnost severa na drugi. Stvarnost jo sili v poseganje v preteklost, zahodno in narodno umetniško tradicijo, kot tudi izpraševanje o svojih lastnih, čustvenih in duhovnih, rodovnih in socialnih determinantah, ki se pogosto navezujejo na specifično žensko problematiko. Kljub očitnemu subjektivizmu in občasnim solipsizmom, je njena komunikacija s publiko presenetljivo neposredna, pri čemer igrajo odločujočo vlogo barve. Stvarnost in realnost slik je osnovana na avtoričinih lastnih izkušnjah. Njeno delo odseva dediščino slikarstva 20. stoletja, od kubističnega struktuiranja prostora in futurističnega dinamizma, Picassa, Matissovih ploščinsko dekorativnih kompozicij, namigov na historični simbolizem in secesijo, do intermedialnih tendenc, kot je uvajanje skulpturalnih oblik v slikarstvo. Čeprav so takšni očitni citati nehvaležni s stališča inventivnosti in originalnosti, je njihova zavestna raba v odprtem in enakovrednem dialogu z ostalim slikarstvom. V nekaterih slikah na primer uporablja kubistično- futuristično pomnoževanje spiral indirektne osvetlitve, da izrazi svojo lastno izkušnjo svetlobe, ne kot statičnega snopa, ampak kot žive vibracije, ki ustvarja posebno občutje okolja v nočnem zraku. Ciklus, začet leta 2005 je samo do neke mere nov, ne toliko vsebinsko kot oblikovno. Medtem, ko so se zgodnje slike širile v prostor od znotraj, je skozi globlji premislek prejšnjih pomenov prišlo do obrata gledišča navznoter. Njene misli, spomini, slutnje, duhovne in življenjske orientacije, zreducirane na osnovne determinante, poudarjajo notranjost: instrumenta, od koder izvira glasba ali ženska notranjost abdominalnega dela, od koder prihaja človek. Središče slike je posamična ženska figura. Obdaja jo enakomerna površina netransparentne modrine, rumene ali rdeče barve, ter tolažeči motivi doma, morja, mesta, ki popolnoma prevzamejo sliko in določajo kompozicijo. čeprav je frontalno ploskovna površina večja, je že prisotno potapljanje v globine. Prevladuje atmosfera miru in kontemplacije ob povešenih pogledih in statičnih dejanjih kot so branje ali igranje na instrument s koncentracijo in predanostjo. Eden zanimivih motivov prejšnjih in sedanjih slik, ki je prisoten že dalj časa, so obnemele osebe, brez komentarja, simbolično naslikane brez ust. Umetnica nam tako sporoča, da nas čas, v katerem živimo, pušča brez besed.
Sabrina Žigo