Zrcalne podobe intime
Likovni razvoj Severine Trošt Šprogar, diplomirala je na ljubljanski ALUO, smer vizualne komunikacije in ki ustvarja že več kot desetletje, je raznovrstna v zvrsti , tehniki, izbiri materiala in motivno vsebinskem smislu: vsekakor odraža razvoj njene osebnosti in iskanje avtorsko opredeljenega izraza. Poklicno se ukvarja z oblikovanjem stekla, ustvarja pa tudi v ilustraciji, keramiki in slikarstvu. In prav v slednjem mediju je, ne glede na prepoznavno konkretno izhodišče, razvila določljivo likovno govorico, neodvisno od sicer ustaljenih slikarskih praks ali trenutno aktualnih trendov v svetu umetnosti.
Z razstavo akrilnih slik na platnu na skupno temo primorske vedute, nastalih v zadnjih par letih, se Šprogarjeva na primorskem prvič predstavlja z osebno razstavo. Čeprav prepoznavamo vse narativno upodobljene tipike obmorskih mest, tako, da jih lahko tudi topografsko lociramo, so njene vedute bistveno drugačne od številnih drugih slikarskih interpretacij tega motiva. Osnovno konturo urbane ureditve, arhitekture, njenih detajlov in drugih elementov opredeli s črto, seveda barvno opredeljeno in kjer še posebno izstopa črna. Temu sproščenemu linijskemu zapisu osnovnemu konstruktu kompozicije, dodaja plastenje izbranih barv. Prav ti kromatski elementi so avtoričino najmočnejše izrazno sredstvo: skozi materialne in simbolne vrednosti na novo opredmeti svoje videnje konkretnega ambienta, intimno doživljanje, tudi asociacije na konkretne stvarnosti. Slikarka realizira na dvodimenzionalno površino likovni nagovor, ki nas z diskretno deformiranimi oblikami ali poenostavitvami upodobljenega, z izbranimi detajli in zlasti z izrazito živimi barvami po svoje preseneti. Transparentnost barvnih nanosov, niansiranja ene vrednosti in njihove korelacije ustvarjajo na podobi posebno optimistično in veselo vzdušje, ki nekje asocira na ilustracije otroške literature, na pravljično sanjski svet. Neskončne modrine v simbiozi sončnimi in toplimi rumenimi in oranžnimi, dokončno zaživijo v svojem bistvu: podobi dajejo fluid posebno žareče svetlobe ali zatemljenosti, prostorskih razsežnosti, tudi brezkončnosti kozmosa, fantazije in mistične lepote, spokojne tišine in miru. Nekatere, celo hudomušne stilizacije določenih detajlov in nekatere nagajivo upodobljene ploskovite konture arhitekture, postavljene v zanimiva sosledja, pa ustvarjajo gibanje, ponekod tudi silovitosti vetrovnih vrtincev, posebno življenjsko silo in zagon, ki veličastno in kleno kljubuje vsem izzivom. Upodobljene vedute obmorskih mest postanejo osebne metafore avtoričinega zavestnega in podzavestnega dojemanja avtohtonih danosti konkretnega ambienta, njenega intimnega razmišljanja o najbolj univerzalnih ekoloških problemih, njenega vrednotenja preteklosti in senzibilnega čutenja sedanjosti. Z barvami in črtami v izbrani slikarski govorici evokativno in kreativno osmisli svoja doživetja, spoznanja in iskanja, lastno duhovno pot, kjer ni mesta za pesimizem, destruktivnosti in morbidnosti. To je torej univerzalni in zelo oseben, sanjsko lepi in hkrati najbolj resničen svet, ki ga umetnica nosi v sebi: slike postanejo zrcalne podobe njene intime, nam pa s svojo odprtostjo dopuščajo prijetno optimistično ugodje in tudi možnosti razmišljanja.
Nives Marvin, umetnostna zgodovinarka